NDA (pogodba o nerazkrivanju)

Pogodba o nerazkrivanju, na kratko NDA, je kratka pogodba o zaupnih informacijah. Določa, kaj velja za zaupno, kaj lahko prejemnik z informacijami počne, s kom jih lahko deli in kako dolgo traja obveznost. Običajno se podpiše pred pogovorom o projektu, naložbi ali zaposlitvi, da lahko obe strani delita podrobnosti, ne da bi ugibali, kaj se bo zgodilo potem.

Enostranska NDA ščiti informacije, ki tečejo v eno smer, na primer od podjetja do izvajalca. Vzajemna NDA ščiti obe stranki, kar je običajno, kadar bosta obe delili načrte, cene ali kodo. Večina NDA našteva izjeme, kot so informacije, ki so že javne, so bile že znane ali jih je treba razkriti po zakonu. Običajno navajajo tudi namen: edino stvar, za katero se lahko informacije uporabijo.

NDA se včasih imenuje sporazum o zaupnosti. Isti pogoji se pozneje pogosto pojavijo kot člen o zaupnosti znotraj glavne pogodbe. Samostojna NDA je običajno prvi dokument; člen nato prenese obveznost naprej, ko se delo začne. Če je poznejša pogodba o tem tiho, se ljudje običajno še naprej opirajo na NDA, ki so jo že podpisali.

Kaj zajema „zaupno“, je del, ki določa, kako uporaben je dokument. Ozek seznam (samo stvari, označene kot Zaupno) je v Slackovi niti lahko zgrešiti. Širok seznam (vse, kar izveste o nasprotni strani) lahko prestraši freelancerja, ki trg že pozna. Pogosta je srednja pot: informacije, ki so označene ali ki bi jih razumna oseba obravnavala kot zasebne, plus izjema za tisto, kar je že javno.

Trajanje je drugi vzvod. Nekatere NDA trajajo določeno število let po koncu pogovorov, običajno dve do pet. Nekatere trajajo neomejeno za poslovne skrivnosti. Dokument naj določi tudi, kaj se zgodi z datotekami, ko se pogovori končajo: vrnitev, izbris ali ena kopija za pravne evidence. Tega zadnjega agencije pozabijo, ko se predstavitev konča, predstavitveni dokument pa ostane v kaki mapi za prenose.