Odpoved iz udobja

Večina pogodb dovoli stranki, da posel konča, če ga druga stran krši in kršitve ne odpravi. Odpoved iz udobja je dodatek: stranka lahko odstopi, ker so se načrti spremenili, proračun je bil zmanjšan ali dela ne potrebuje več. To je stikalo za izklop, ki ne potrebuje krivca.

Člen običajno določa odpovedni rok, na primer 14 ali 30 dni, in navaja, kaj se plača za že opravljeno delo. Brez tega se strani ob preklicu sredi projekta prepirata o neporabljenem honorarju. Odškodnina za preklic je sorodna zamisel pri ustvarjalnih delih: določen znesek, če naročnik prekliče naročilo. Odpoved iz udobja je širše stikalo in lahko stoji v istem razdelku.

Pomembno je, kdo ima stikalo. Če lahko iz udobja odpove samo naročnik, ostane freelancer lahko s praznim koledarjem. Če ga imata obe strani, lahko tudi freelancer odstopi z odpovednim rokom. To ravnovesje je predmet pogajanj, ne pravilo.

Lastništvo nad delom v teku sodi v isto zgodbo. Naročnik, ki odpove iz udobja in želi neuporabljene sličice ali napol izdelano spletno stran, mora te pravice plačati. Odškodnina za preklic ne prinese vedno tudi datotek. Zapišite, kdo je lastnik česa, če se delo predčasno ustavi.

Pogodbe o stalnem sodelovanju ta člen občutijo najbolj. 30-dnevni odpovedni rok pri mesečni pogodbi o stalnem sodelovanju je način, kako se obe strani izogneta sporu. Pogodba o stalnem sodelovanju brez odpovedi iz udobja in brez končnega datuma pa je način, kako se dogovor o „lahki podpori“ vleče leta brez izhoda.